Objavljeno: 30.9.2020

Modrijan

NAJ BO BRANJE AVTONOMNO, NAJ KNJIGA PUŠČA PRAZNE PROSTORE IN RAJE IZZIVA BRALCA K RAZMISLEKU
Roman Rozina

Ljudje ne marajo klicenoscev, ob njih se počutijo ogrožene. Lansko zimo sem v splošni ambulanti srečal starčka. Sam je sedel na skrajnem koncu čakalnice, kjer so stranišča, vsi sedeži nekaj metrov naokrog so bili prazni. Na drugi strani čakalnice je vladala huda gneča, nekateri so celo stali, ker ni bilo dovolj sedežev za vse. Starec jih je preplašil in odgnal z dolgimi rafali kašljanja, ki so kar prehitevali drug drugega. V pramenu svetlobe, ki se je čudežno lepo narisal skozi majhno okno visoko v steni, so lebdele kapljice sokov, ki so pršele iz njegovih ust in nosu.

Le tu in tam se je kdo od čakajočih opogumil – ali pa je bila sila prevelika – globoko zajel sapo in se z zamašenimi dihalnimi potmi kar najhitreje prebil do straniščnih vrat. Šele ko je izginil za njimi, je glasno izdihnil predolgo zadrževano sapo in že hlastno požiral straniščne vonjave. Še medicinske sestre so se tako prebijale skozi nikjer označeni ris.

Sam sem mu sédel nasproti. Nisva veliko govorila, saj ga je že po nekaj besedah vsakič napadel divji kašelj, iz njegovih prsi je prihajal zvok, kot bi se trgala tkanina ali klalo grčasto poleno. Dihal sem njegovo kužno sapo, v pljuča zajemal kiselkasto sparino, ki je puhtela iz njegovega vročičnega telesa, požiral kapljičasto vlago.
Naročilo ponudbe
Sporočilo je bilo poslano. Kmalu vam bomo odgovorili.