Objavljeno: 30.9.2020

Modrijan

VSI MOJI GLAVNI LIKI, TUDI NAJVEČJI NEGATIVCI, SO ZMERAJ NEKAKŠNI MOJI ALTEREGI
Andrej E. Skubic

BRSKANJE PO PODSTREŠJU JE DEPRESIVNA STVAR, ampak nekdo mora opraviti tudi to.
Če bi bila tukaj Julija ...

Julija je nekoč igrala kitaro, in tole je bila nekoč moja soba, preden je postala očetova ropotarnica.

Bil sem mali iznajditelj. Ko sem poslušal solo Iana Paicea od Deep Purplov v The Mule, sem sklenil, da bom moral biti tudi jaz bobnar. Pri starših sem naletel na bolj slabo razumevanje koncepta rock bobnarja. »Mogoče bi mu pa lahko za začetek kupila en boben?« je dvomeče predlagala mama. Albin se ni strinjal.

Nabral sem velike okrogle škatle od Ajaxa (z močnim, trdnim kartonskim dnom), na gradbišču okrog hiše izmaknil velik sod iz vezane plošče, ostanek nekega gradbenega materiala, in nanj z risalnimi žebljički trdno napel tri plasti debelega polivinila. Sestavil sem podstavke za cel komplet. Našel sem tudi kos pločevine in iz njega s škarjami za jeklo izrezal krog (vseeno mi je bilo, da se ob robu še zmeraj poznajo sledovi flomastra, s katerim sem cahnal). V sredini sem z velikim žebljem in macolo prebil luknjo in potem to činelo pritrdil na vrh odlomljenega ročaja od metle. Ne spomnim se več, s kakšnim stojalom sem tisti štil od metle pritrdil, da je stal pokonci in je to delovalo kot činela. (Donela je sicer bolj plomf-plomf, pogrešal sem malo bolj žlahten zven.) Edino problema bas bobna na pedal nisem znal razrešiti.
Naročilo ponudbe
Sporočilo je bilo poslano. Kmalu vam bomo odgovorili.