Objavljeno: 30.9.2020

Modrijan

ČLOVEK POVE TOLIKO, KOLIKOR ZMORE, DA ČUSTVENO PREŽIVI
Mirana Likar

ZUNAJ SE JE RAZDIVJALA NEVIHTA, Sofija bere časopis, mogoče je v njem kakšna križanka, ki jo bo kasneje rešila. Na šivalnem stroju leži debel rdeč leksikon, a samo za vsak slučaj, ker zna Sofija vsako križanko že zdavnaj rešiti na pamet. Pravilne rešitve ne bi poslala nikamor, ne glede na nagrado, ker tako ali tako ne bi bila izžrebana, le denar za znamko bi zapravila. Bi prižgala luč? Ne, lepo je sedeti sredi dneva v varnem polmraku doma, ko zunaj divja nevihta, ki ti nič ne more.

Aprila so vkorakali Nemci. Sofija je na županstvu in izza zavese gleda na ulico, ne more verjeti, kdo vse je tam spodaj, od togote in razočaranja ji pridejo solze v oči. Še bolj togotna bo čez štiri leta, ko bo te iste ljudi videla pozdravljati druge vojake. Pa ne le pozdravljati. Ti isti ljudje bodo vpili, kaj vse bi bilo treba storiti s Furlani, če bi bilo kaj pravice na svetu, zato je še dobro, da človek ne more videti v prihodnost. Kdo ve, kako bi se Sofija zjokala šele takrat. Na cesti niso le nemčurji. Na cesti so skoraj vsi. Potem jih pa vidiš, kar naenkrat s tistimi izrazi na obrazih in dvignjenimi rokami in veš, da bo najbolje, če se jih začneš bati, ker je vrag odnesel hec.
Naročilo ponudbe
Sporočilo je bilo poslano. Kmalu vam bomo odgovorili.